Predstavitev
Po gorskem grebenu, ki deli dolino Arbeča (Erbezzo) od doline Idrije, poteka znaten del tretje italijanske obrambne črte, ob kateri se je odločila usoda kobariške bitke.

Opis poti
Odhod izpred svetišča na Stari Gori (Castelmonte). Kmalu stopimo na stezo Italia (pogosto hodimo tudi zunaj markirane poti) in raziskujemo italijanski obrambni sistem v smeri vrhov Špik, Sv. Martin (S. Martino) in Sv. Ivan (S. Giovanni). Za tem gremo od Gorenjega Tarbija (Tribil Superiore/Gorenj Tarbij) na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje) preko pomembnih topniških položajev na Humu.

Dolžina
Skupaj je približno 23 km poti. Kilometrske razdalje na posameznih odsekih:
Stara Gora (Castelmonte)- Gorenji Tarbiji
(Tribil Superiore/Gorenj Tarbij) približno 14 km;
Gorenji Tarbij (Tribil Superiore/ Gorenj Tarbij) -
Rukin (Rucchin/Zaločilo) 3,5 km;
Rukin (Rucchin/Zaločilo) - prehod Solarje
(Passo Solarie/Solarje) 5 km.

Nadmorska višina
Višinske razlike je približno 900 m. Nadmorska
višina: Stara Gora (Castelmonte) 618 m;
Špik 661 m.;
Sv. Ivan (S.Giovanni) 702 m;
Fortin 577 m;
Gorenji Tarbij (Tribil Superiore/Gorenj Tarbij) 642 m; Hum 912 m;
Rukin (Rucchin/Zaločilo) 626 m;
Breg (Clabuzzaro/Brieg) 802 m;
prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje) 956 m.

Težavnostna stopnja:
Nizka.

Odhod s ploščadi pod Starogorskim svetiščem. Križišče s potjo št. 3 (glej str. 33) in št. 4 (glej str. 41).

je bila cerkev tega čudovitega srednjeveškega naselja ena izmed najpremožnejših cerkva oglejskega patriarhata. Naselje je videti prav tako, kakršno je bilo v 16. - 17. stoletju, potem ko je prestalo nekaj hudih požarov in potresov, že v drugi polovici 13. stoletja. V vetišču bodite pozorni na odlično sliko Matere Božje z Detetom, (solnograška šola), ki so jo blagoslovili leta 1479.






Izberemo pokrajinsko pot 31 v smeri Gorenji Tarbij (Tribil Superiore/Gorenj Tarbiji). Po približno 500 m zavijemo na desno po stezi Italia (markacija CAI
št. 747).

Po 300-400 metrih zapustimo označeno stezo za kratek čas in se usmerimo na levo. Hoja po gozdu vse dokler ne dospemo do Špikovega grebena, kjer se nahaja zanimiva skupina obrambnih objektov ene izmed utrjenih postojank tretje italijanske
obrambne črte.

S Špika lahko sledimo strelskim jarkom proti vzhodu po gorskem grebenu. Ob poti srečamo povezovalne mulatjere, kaverne, urejene kot postojanke za strojnice, in ploščadi za topništvo; vse je povezano s strelskimi jarki. Po približno 3 km dospemo do cerkvice sv. Miklavža (San Nicolò), nad naseljem Jagnjed (Iainich).

Tarbija (Tribil Superiore/Gorenj Tarbi), umaknila v zavetje ob cerkvici sv. Miklavža (San Nicolò) (zgrajena je bila l. 1294). V brezupnem poskusu, da bi avstro-ogrsko vojsko zaustavili, so v pomoč 19. divizije, ki se je umikala, poslali brigado Ferrara, ki je bila že na kraju dogajanja, ter brigadi Avellino in Milano. Spopad je bil izredno silovit, besni italijanski odpor je bil zaman, ker so bile cesarske enote številčno močnejše. Bitke je bilo konec pod večer. Vse naslednje dni so prebivalci okoliških vasi pri cerkvici sv. Miklavža (San Nicolò) nudili pomoč ranjencem in pokopavali mrtve. Cerkev so spremenili v bolnišnico. Dva spominska križa z napisom v nemščini opominjata
na žrtve tiste tragične in krvave bitke na nož.

Cikcakasto nadaljujemo pot med strelskimi jarki, ki so žal, popolnoma zapuščeni in prekriti z rastlinjem.

Nato steza Italia vzpenja na goro Sv. Ivana (S. Giovanni), ki je približno 4,5 km oddaljena od Sv. Miklavža (San Nicolò).

Ob poti z Varha (Varch) v Gorenji Tarbij (Tribil Superiore/Gorenj Tarbij) (nekaj manj kot 4 km) ni veliko utrdb, jam in strelskih jarkov, ker so se porušili ali so jih krajani napolnili takoj po koncu vojne, da bi zopet lahko uporabili travnike in njive, ki so bili zaradi utrdb iznakaženi. Na odcepu asfaltirane ceste, kjer gre cesta za Klinci (Clinaz/Klinac), je viden samo še toponim “Par guardi”, s katerim so verjetno označili stražarsko ali kontrolno mesto.
V Gorenjem Tarbiju (Tribil Superiore/Gorenj Tarbi) se nahajajo najbolj vidna in največja obrambna dela. Tukaj so bili okopi tretje obrambne črte, Matajur (Monte Matajur) - Sv. Martin (S. Martino) - Hum, zgrajeni po najbolj modernih in zanesljivih metodah.

topovi. Če se povzpnemo na pobočje hriba Klopac, ki se dviga za vasjo, odkrijemo okope s prsobranom, ki so jih delno uredili kot hlev in delno za ležišča bolnikov, saj je bila tam blizu vojaška bolnišnica. Od nje ostaja le še stari vodnjak “Peč”, ki so ga pred kratkim restavrirali in ga vrnili v prvotno stanje. Ta bolnišnica je delovala še po koncu prve svetovne vojne. Med epidemijo španske gripe, ki je od povojnih let oslabljenega prebivalstva zahtevala nove žrtve, so številne otroke, tudi s slovenskega pobočja doline Idrije, pokopali na pokopališču v Tarbiju, katerega so v naglici postavili v dneh po prebitju fronte pri Kobaridu.

Od tod se italijanska obrambna črta kaže drugače. Iz Gorenjega Tarbija še naprej hodimo po stezi Italia (markacija CAI 747).

in pozicije za reflektorje, s katerimi so osvetljevali sovražnikove položaje. Položaje na črti Hum - Rukin (Rucchin/Zaločilo) je branila brigada Elba. Vrh je osvojila 5. pruska divizija in sicer 8. četa 8. regimenta grenadirjev, dne 26. oktobra 1917, ob 11. uri..

Do Rukina (Rucchin/Zaločilo) pridemo po stezi Italia po približno 2 km. Na poti do Kolovrata srečujemo razne utrdbe - strojniška gnezda in jarke s prsobranom, ki so vsi iz železobetona, ter številne kaverne, ki so nudile zatočišče topništvu 25. oddelka - sestavljeno izključno s 149 milimetrskimi topovi. Tam so bile enote v tesnem stiku s fronto in so nadzorovale dolino reke Idrije, Banjško planoto in Soško dolino. Od tod nadaljujemo pot - za približno 3,5 km - po stezi Italia (markacija CAI 747) do Brega (Clabuzzaro/Brieg) (križišče s potjo št. 1, glej str. 19). Stezi Italia sledimo še približno 1,5 km po markacijah CAI 746 vse do prehoda Solarje (Passo Solarie/Solarje).

na vrh