Itinerario 6

Pot št. 6: po Rommlovih sledeh s Kolovrata na Matajur (Monte Matajur) (peš ali z gorskim kolesom )

Predstavitev
Pot se vije na pol pobočja. Z razglednega in zgodovinskega zornega kota je zelo pomembna in cenjena, saj poteka ves čas v gozdu, razen ko se povzpne na vrhove gora. Krožna pot se začne na Volčanskem polju v bližini Tolmina in se zaključi na Matajurju (Monte Matajur), to je na mejni gori nad Kobaridom.

Opis poti
Volčansko polje (cerkev sv. Danijela) - Volče - Kamnica - Kovačič planina - prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje) - Na gradu (slovenski muzej na prostem) - Trinški vrh - Livške Ravne - Livek - naselje Perati (cerkvica sv. Petra in Pavla) - Avsa - Idrska planina (Mrzli vrh) - Matajur (Monte Matajur).

Dolžina
Celotna pot meri približno 18 km. Kilometrske
razdalje posameznih odsekov:
Volče - Na gradu približno 5 km;
Na gradu - Livške Ravne približno 4 km;
Livške Ravne - Livek približno 3 km;
Livek - Matajur (Monte Matajur) približno 6 km.

Nadmorska višina
Volče 198 m;
prehod Solarje (Passo Solarie/ Solarje) 996 m;
Na gradu 1115 m;
Trinški vrh 1139 m;
Livške Ravne 1037 m;
Livek 690 m;
Idrska planina 1250 m;
Matajur (Monte Matajur) 1642 m.

Težavnostna stopnja:
Nizka.

Pot se začne od cerkve sv. Danijela v Volčah, v Sloveniji blizu Tolmina.

Tja pridemo po državni cesti, ki povezuje Novo Gorico s Kobaridom in Bovcem. Iz smeri Nova Gorica prispemo v Volče in zavijemo na

Z AVTOM

desno. Če pa prihajamo iz Kobarida, zavijemo na levo.

UMETNOST

Cerkev sv. Danijela je bila prvič posredno omenjena v 11. stol. Sedanja posvečena stavba pa izvira iz 16. stol., prav kakor freske Jerneja/

Andreja iz Loke. Pri cerkvi sv. Danijela leži starodavno pokopališče: sem so prihajali pokopavat svoje pokojne celo ljudje iz Bohinja in
iz Beneške Slovenije.

Tako freske kot razne arhitektonske elemente v cerkvi sv. Danijela (kakor tudi zvonik) so topniški napadi avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni poškodovali in porušili. Prav ob cerkvi je namreč tekla prva italijanska obrambna črta čez tolminsko mostišče na desnem bregu Soče.

Iz Volč gremo po cesti proti Mostu na Soči. Ko po približno 2 km prispemo v kraj Poljance, zavijemo na levo in dospemo do muzeja na

1. VOJNA

prostem v Mengorah. To je blindirana vzpetina avstroogrske vojske, ki je bila kot mostišče pri Tolminu v prvi bojni črti. Italijani so jo v neštetih bitkah na Soči zaman oblegali in je niso nikoli osvojili. Muzej je dostopen brez težav, tam lahko vidimo razvaline avstro-ogrskih pozicij prve bojne vrste, npr. ploščadi za topništvo in opazovališča.
Področje Volč je bilo eno izmed žarišč iz katerih se je začela ofenziva 12. bitke na Soči, ki jo Italijani bolj poznajo pod imenom bitka pri Kobaridu - “battaglia di Caporetto”. Od tod je v bitko odšel Erwin Johannes Rommel, mlad poročnik (ni še bil star 26 let) würtemberškega gorskega bataljona, ki je poveljeval trem gorskim in eni strojniški četi.
Würtemberška vojska je 18. oktobra 1917 odšla iz Kranja in je dospela na fronto peš z nočno hojo skozi predor Južne železnice v Podbrdu in za tem vzdolž Baške grape, da bi jih italijanski izvidniki in vohuni ne odkrili. V noči med 22. in 23. oktobrom 1917 je bil Rommel že pripravljen ob vznožju severnega pobočja Bučenice (hriba, ki je visok 509 metrov in leži 1,5 km južno od Tolmina ter je lepo viden iz cerkve sv. Danijela). Toda šele naslednjo noč mu je uspelo po močnem obstreljevanju s topovi (tudi s streljanjem strupenih plinov) od 2. ure ponoči začel prebijati prvo frontno črto in izničiti italijanske enote ter proti 8. uri zjutraj 24. oktobra 1917 začeti ob vznožju Bučenice veliko nemško-avstrijsko ofenzivo. Na Volčanskem polju je Rommlova vojska brez večjih težav prebila prvo italijansko obrambno črto, postavljeno prav v bližini cerkve sv. Danijela.

Pot sedaj nadaljujemo peš do Volč in še naprej proti severo-vzhodu po neasfaltirani cesti na vrh Kolovrata oziroma na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje), kjer se ta cesta poveže z ono, ki prihaja s Kambreškega. Pot, kateri je sledil Rommel s svojo vojsko, ni ta po vzhodnem pobočju gore Hlevnik. Vendar jo svetujejo, ker je po njej hoja udobnejša. Rommel se je, potem ko je prebil prvo italijansko frontno črto pri sv. Danijelu, začel vzpenjati po severo-vzhodnem pobočju gore Hlevnik po stezi, ki se iz Soške doline povzpne v zaselek Foni. Tam je zadel ob drugo italijansko obrambno črto, ki se je razprostirala v smeri Hlevnik - Ježa. Okrog 12. ure 24. oktobra je Rommel osvojil vrh Hlevnika (876 m.) in je brez bitke zajel večino italijanskih vojakov. Od tam se je napotil na vrh Kolovrata (kota 1114 m), kjer je bila močno utrjena tretja italijanska obrambna črta.

Iz Volč: kdor ne želi opraviti celotne pešpoti, se lahko z avtom pripelje na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje). Iz Volč vozi na sever proti

Z AVTOM

Kobaridu in po državni cesti v smeri Bovca. V kraju Idrsko (po 12. km) zavijemo levo proti Livku (5 km) za tem pa na levo proti Livškim Ravnam (3 km). Od tam nadaljujemo pot do prehoda Zagradan (Passo Zagradan) (4 km) in prehoda Solarje (Passo Solarie/Solarje) (približno po enem kilometru). Ko to pišemo, cesto, ki jo priporočamo kot pešpot, asfaltirajo, tako da bo. prav kmalu tudi prevozna za avtomobile.
Iz Italije: kdor bi iz Italije želel dospeti na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje) z avtomobilom, mora v Čedadu (Cividale) izbrati državno cesto št. 54 v smeri Kobarida. Ko dospemo do Mosta (Ponte S. Quirino/Muost) (4 km) zavijemo na desno po pokrajinski cesti št. 19 v smeri Sovodnja (Savogna/ Sauodnja). Po 700 metrih zavijemo na desno na pokrajinsko cesto št. 11 v smeri Podutane (S. Leonardo) in Dreke (Drenchia). Vozimo naravnost (skozi Škrutovo (Scrutto/Škrutove) in Hlodič (Clodig)). Kmalu po vasi Lombaj (Lombai) (22 km) zavijemo na križišču levo. Po kraju Praponca (Prapotnizza) (3km) zavijemo na desno proti prehodu Solarje (Passo Solarie/Solarje).

VARJANTA NA KONJU ALI NA KOLESU

Iz Volč se usmerimo po glavni cesti proti Novi Gorici. V višini gostilne Ušnik gremo na desno. Prečkamo vas Volčanski Ruti in nadaljujemo pot po neasfaltirani cesti, ki povezuje Kambreško s Kolovratom. Na križišču zavijemo desno proti vrhu Kolovrata.

PREHOD SOLARJE (Passo Solarie/ Solarje) IN KOLOVRAT

ZGODOVINA

Domnevajo, da izhaja ime Solarje (Passo Solarie/ Solarje) iz latinske besede “solarium”. To naj bi pričalo, da je zelo verjetno po prehodu

na vrh

Solarje (Passo Solarie/Solarje) bila speljana “rimska cesta”, ki je povezovala Soško dolino z Beneško Slovenijo.

Ko smo dospeli na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje) (križišče s potmi št. 1, str. 20, št. 2, str. 29 in št. 5, str. 49) vidimo med obema mejnima prehodoma skoraj nasproti italijanske stražarnice spomenik, nad katerim je železen orel. To je obeležje, ki spominja na prvega padlega italijanskega vojaka v prvi svetovni vojni. To je bil Riccardo Di Giusto, videmski alpinec, iz 16. čete bataljona Cividale - 8. regimenta. Padel je ob dveh ponoči prvega vojnega dne - 24. maja 1915, v enem izmed prvih spopadov z avstro-ogrsko vojsko, ko so italijanski vojaki začeli kratek pohod, ki je fronto premaknil v nižje ležečo dolino, na desni breg reke Soče. Iskanje podatkov o prvem padlem vojaku v vojnih spopadih in gradnjo spomenika so financirali z denarjem iz javne nabirke, ki jo je začel Milančan Carlo Gallardi Rivolta.
Če pogled dvignemo nad spomenik, opazimo prve strmine Kolovratovega gorskega hrbta, ki se dviga na desnem bregu Soče med Kobaridom in Tolminom. To označuje naravno mejo med Beneško Slovenijo in Zgornjo Soško dolino. Državna meja med Italijo in Slovenijo teče prav po grebenu med vzpetinami Na gradu - Trinški vrh (Passo Zagradan) - Nagnoj in Kuk. S celotnega gorskega grebena je krasen razgled tako proti Soški dolini, nad katero se dvigajo mogočni vrhovi (predvsem Krn, ki mu Italijani pravijo Monte Nero) kakor proti Benečiji in Furlanski nižini, saj nam ob jasnem vremenu pogled seže celo do Jadranskega morja.

ZGODOVINS

Dolga stoletja je Kolovrat pomenil mejo: najprej med avstro-ogrskim cesarstvom in Beneško republiko in kasneje med istim cesarstvom

in italijansko državo. Na to nas spominjajo številni obmejni kamni, ki jih še sedaj lahko vidimo na vrhu Kolovrata, in so med seboj različni. Ta gorski hrbet je ohranil svojo mejno funkcijo vse do danes.

Vrh Kolovrata je imel med prvo svetovno vojno zelo pomembno vlogo. Maja 1915, ko se je začela vojna na soški fronti, so italijanske

1. VOJNA

enote osvojile vrh Kolovrata in ga začele utrjevati. Italijanska vojska je kasneje tam zgradila obsežni sistem tretje obrambne črte, ki so jo imenovali “armadna črta”. Na vrhu so bili nameščeni številni položaji za topništvo in opazovališča, od koder si lahko nadzoroval soško fronto od Krna, Mrzlega vrha in mostišča v Tolminu do Banjške planote. S teh višjih položajev so italijanski topničarji lahko streljali na prvo avstro-ogrsko obrambno črto, na oskrbovalno pot med Tolminom in Baško grapo ter na ostale pomembne cilje v avstro-ogrskem zaledju. Celoten Kolovratov greben so prepredali okopi, podobni obnovljenim, ki si jih danes lahko ogledamo v kraju Na gradu.
Do 12. soške ofenzive se frontna linija na tem področju ni pomembno spremenila. V prvih enajstih ofenzivah je italijanska vojska večinoma napadala. Močne izgube avstro-ogrske vojske so kazale, da ne bo vzdržala nove italijanske ofenzive. Zaradi tega se je avstrijsko poveljstvo odločilo za protinapad in sicer iz Bovca in Tolmina proti Kobaridu in še dalje proti Čedadu (Cividale). Ob pripravah na 12. ofenzivo na Soči je Avstro-Ogrski priskočila na pomoč še Nemčija s svojimi enotami. Položaji na Kolovratu (kvota 1114) so v 12. ofenzivi za italijansko vojsko predstavljali enega izmed ključnih obrambnih položajev. Oficirju, ki bi osvojil te položaje, je avstro-ogrsko poveljstvo obljubilo visoko odlikovanje “Pour le Mérite”. Dodelili so ga poročniku Schörnerju, ki je s svojo enoto iz nemškega gorskega korpusa osvojil položaje Na gradu že večer pred ofenzivo. Z mnogimi protinapadi je italijanska vojska skušala ponovno osvojiti izgubljene položaje, vendar neuspešno. Pri osvojitvi Kolovratovega vrha je imel zelo pomembno vlogo tudi Rommel s svojo enoto. Na drugi dan ofenzive mu je uspelo prodreti v italijansko obrambno linijo na vrhu, približno 800 m vzhodneje od kvote 1192 (Nagnoj), na tretji dan 12. bitke na Soči pa je Rommel s svojo enoto osvojil vrh Matajurja (Monte Matajur).

Pot lahko sedaj nadaljujemo na različne načine:

po dveh asfaltiranih cestah, ki se dotikata Kolovratovega hrbta, ali pa po stezi (CAI št. 746), ki pa se vije po vrhovih pogorja. Kdor bo izbral asfaltirano cesto, lahko gre po severni strani Kolovrata, na slovenskem ozemlju, ali po južni strani na italijanskem ozemlju skozi mejni prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje). Obe cesti nas pripeljeta do vzpetine Na gradu (ta je bila v prvi svetovni vojni znana kot kota 1114), kjer je sedež pomembnega muzeja na prostem. Na slovenski cesti je ta kraj dobro razviden, saj ga označuje tabla z informacijami. Na italijanski cesti, potem ko smo dospeli po nekaj ostrih ovinkih na Solarje, po približno enem kilometru poti zavijemo na desno na široko in dobro vidno stezo, ki se povzpne le nekaj metrov v višino, do majhnega sedla med vzpetinama.
Na gradu in Trinški vrh (imenujejo ga tudi prehod Zagradan). Malo naprej je utrjeni položaj Na gradu. Tisti, ki je izbral stezo, bo na italijanski cesti po prvih ostrih ovinkih odkril na desni CAI evo markacijo 746. Steza se najprej strmo dviga na vzpetino Na gradu (imenujejo jo tudi Klabuk) in se nato spusti na nižje ležečo ravnino, kjer je vidna obnovljena utrdba.

V muzeju na prostem na vzpetini “Na gradu” so obnovljeni - in si jih lahko brez spremstva in brezplačno ogledamo - poveljniški položaji

1. VOJNA

in opazovališča, strojniški in topniški položaji, večnadstropni, v skalo izkopani rovi z zelo zanimivimi polžastimi stopnicami za povezavo med blindiranim položajem in spodaj ležečim rovom, ter gosta mreža povezovalnih okopov na obeh straneh meje. Značilnost omenjene rekonstrukcije je delna uporaba originalnega materiala iz obdobja prve svetovne vojne (npr.kovinska mreža za okrepitev brežin, valovita pločevina, plošče iz skrilavca...). Tam lahko tudi vidimo, kako varčno so uporabljali cement. Ta varčna raba cementa naj bi bila tudi razlog, zakaj je ta utrdba nudila tako malo odpora med bitko pri Kobaridu, saj je padla že prvi večer ofenzive pod streli težkega sovražnega topništva in strupenimi plini.
Slovenski del muzeja na prostem, ki je odprt na Kolovratu, je uredila “Fundacija Poti miru v Posočju” iz Kobarida. Tako nas pouči tabla ob cesti na slovenski strani. Prav tam je med prvo svetovno vojno peljala pomembna oskrbovalna cesta, ki je italijanske položaje na tolminskem mostišču povezovala z zaledjem, to se pravi, da je povezovala prvo in drugo bojno črto.

ZGODOVINA

Na manjši visoki planoti prehoda Zagradan, v neposredni bližini kraja Na gradu, nas stražarnica, od katere so danes ostale le razvaline,

na vrh

spominja na obdobje “železne zavese” in “mrzle vojne”. Tam je bila majhna vojašnica, ki jo je jugoslovanska zvezna vojska uporabljala za patruljiranje tistega odseka meje, ker je bil zelo primeren za nedovoljene prehode. Najprej je bil tam nastanjen stalni vojaški kontingent, ko pa so se kasneje italijansko-jugoslovanski odnosi sprostili, so stražarnico v zimskem času zapirali. Med drugo svetovno vojno so potekale na Kolovratu krvave bitke med partizani in nemško ter italijansko vojsko. To obeležujejo nagrobne plošče na vrhu Kuka in na Livških Ravnah.

Steza CAI št. 746, ki se vije po vrhovih Kolovrata, je za pohodnike zelo zanimiva (čeprav je nekoliko težavnejša, vendar vsekakor še

1. VOJNA

dostopna tudi tistim, ki nimajo kondicije). Tam vidimo, kako so se razvijali italijanski okopi, in če bi imeli s seboj znamenite Rommlove dnevnike “Infanterei greift an” (Pehota napada), bi ob podoživljanju zelo pomembnega prizora bitke pri Kobaridu skoraj hodili po stopinjah in v spremstvu besed mladega poročnika (ta je v drugi svetovni vojni postal znamenita Puščavska lisica).
Še zlasti, ko gledamo na slovensko pobočje proti severu, opazimo, kako težavno je bilo z grebena imeti pod nadzorom prav vse točke strmega področja, ki leži spodaj čisto nasproti nekdanje tretje obrambne črte. Rommel je izkoristil prav to dejstvo za svoj tihi prodor. Dve točki sta ključni za razumevanje uspeha mladega nemškega poročnika proti italijanski obrambni črti, katere so se sovražniki močno bali. Kakih 800 m vzhodno od Nagnoja je Rommlovim ljudem na majhnem sedlu uspel prodor v italijanske okope, ker so presenetili vojake med spanjem, saj so bili ti prepričani, da so še daleč od bojišča. Ta manever pa je Rommlu omogočil napredovanje po samih okopih vse do Nagnoja in še dalje po cesti za tovornjake na italijanski strani. Varovalno mimetično prekritje, s katerim so zakrili to cesto, da bi avstrijska vojska ne opazila premikov italijanskih čet, je obvarovala tudi nemške vojake, ki so tako šli mimo italijanske obrambe na Nagnoju in Kuku in neopaženo napredovali. Na Kuku so bili okopi postavljeni naivno - tako piše sam Rommel - samo proti Soški dolini ter niso omogočali primernega nadzorovanja kamionske ceste za hrbtom. Ko so se Italijani zavedeli Rommlovega vdora, so poskusili na hitro postaviti nove okope na vzhodnem pobočju Kuka, vendar jim to ni uspelo, zaradi skalnatega področja in so se tako izpostavili ognju württemberških strojničarjev. Sama skala je povečala učinkovitost avstro-ogrskih topniških strelov, v podporo Rommlovega podviga se je na italijanske pešake usul dež kamenja in drobcev. Sam Rommel meni, da bi italijanski vojski verjetno uspelo dokončno zaustaviti njegovo napredovanje, če bi svoje okope postavila na nasprotnem pobočju Kuka, kjer bi jih ščitilo obrobje gore.

Po obeh asfaltiranih cestah, ki obideta vrhova vzpetin Na gradu in Trinški vrh, in se združita na slovenski strani, nadaljujemo pot do naselja
Livške Ravne in še naprej do Livka.

Tistega, ki se pelje z avtomobilom, moramo opozoriti, da je konec ceste na italijanski strani v času izida tega turističnega vodnika še

Z AVTOM

zaprt s pregrado, tako da se moramo z avtomobilom vrniti do prehoda Solarje (Passo Solarie/Solarje) in od tam peljati na vzporedno cesto, ki pelje po slovenski strani. Verjetno bo z vstopom Slovenije v schengensko območje (december 2007) ta pregrada odstranjena. Vsekakorje bolje, če se o tem pozanimate v koči na Solarjeh (Passo Solarie/ Solare)h.

LIVEK
Livške Ravne je eno izmed naselij, ki v Sloveniji ležijo na najvišji nadmorski višini. Zgornje Ravne ležijo 1050 m nad morjem. Ob cesti se na levi strani nahaja Dom Kavka. Nekdanjo malo vojašnico so spremenili v poletno in zimsko mladinsko središče za šolske in obšolske dejavnosti.

1. VOJNA

Asfaltirana cesta nas vodi proti Livku. To ni pot, po kateri je hodil Rommel, saj je on iz Raven šel po bližnjici skozi gozd, da bi prišel do

Polave na italijanskih tleh vzdolž ceste, ki Livek povezuje s Čeplešiščem (Cepletischis) (občina Sovodnja (Savogna/Sauodnja) v Italiji). Tam je s peščico vojakov zaprl pot, italijanski vojski pomembno za umik, ter zajel ogromno količino orožja, vozil ter več tisoč ujetnikov..

Med Livškimi Ravnami in Livkom je na desni strani, kjer je bila nekoč smučarska koča, postavljeno novo turistično središče - Nebesa, z možnostjo nastanitve. Nad in pod njim, kjer so bila nekoč smučišča, pa se po ogradah pasejo jeleni.

Ustno izročilo pripoveduje, da je bilo v starih časih na področju Livka jezero, imenovano Livško jezero. To domnevo potrjuje tudi

ZGODOVINA

etimologija imena: livek, lijak, mesto, kjer se voda pretaka. Livek in sosednja naselja so bili do l. 1814 del Beneške republike. O tem priča mejni kamen pri naselju Golobi. V njem sta vklesana grb Beneške republike in grb Habsburžanov. Šele v 19. stol. je Livek prešel pod avstrijsko oblast.
Tukaj lahko obiščemo tudi cerkev sv. Jakoba, eno izmed najstarejših na ozemlju Oglejskega patriarhata. Ob sedanji cerkvi, ki je iz 16. stol., raste mogočna lipa, stara nad 400 let.
V vasi Golobi (pri št. 5) si lahko ogledamo zasebni muzej o prvi svetovni vojni, v katerem so predstavljeni dogodki, vezani na tretjo italijansko obrambno črto. Lastnik Peter Hrast že več kot deset let zbira ostanke in eksponate iz prve svetovne vojne, zlasti na Kolovratu. V muzeju je nad 1000 predmetov.

Pot se nadaljuje po stari livški cesti, ki se začne v vasi. Nasproti šole nas oznake usmerijo na desno. Sledimo markacijam skozi gozd in dospemo do cerkvice sv. Petra in Pavla. Če sodimo po napisu na kamnu zvonika, je bila cerkev sezidana že v 16. stol (l. 1540).

MATAJUR (Monte Matajur)
Cesta se nadaljuje z Livka skozi zaselek Perati do Avse (860 m.). Pohodniki imajo za vzpon na Matajur (Monte Matajur) dve izbiri.

Prva možnost:
nekoliko pred zaselkom Avsa zavijemo na desno po dolgi in ozki makadamski vozni cesti, ki se kmalu spremeni v stezo. Ta pot gre skozi gozd in prečka nekaj travnikov. Če sledimo oznakam, dospemo po skoraj eni uri hoje na Idrsko planino pod Mrzlim vrhom (1359 m.).

Druga možnost:
nadaljujemo po cesti, ki gre skozi Avso in po približno 500 metrih nas smerokaz usmeri na desno. Po približno eni uri hoje - preko travnikov in skozi gozd - dospemo, če sledimo markacijam, na neasfaltirano cesto pod Mrzlim Vrhom. Iz Mrzlega Vrha nadaljujemo pot po neasfaltirani cesti do vodnjaka Tršca (izvir). Tukaj se začne steza, ki se razcepi v dve smeri; obe vodita na vrh Matajurja (Monte Matajur). Desna smer je nekoliko bolj strma in gre po slovenski strani, leva pa poteka po grebenu in leži večinoma na
italijanski strani.

Varianta Rommel za vzpon na Matajur (Monte Matajur) peš, s kolesom ali na konju

1. VOJNA

Še enkrat moramo opozoriti, da nobena opisana pot ni prav do potankosti tista, po kateri je hodil Rommel, ko je osvojil Matajur (Monte

na vrh

Matajur). Predvsem zaradi udobnosti hoje pohodnikov in zaradi kontinuitete predlaganih poti. Rommel se je namreč večinoma izogibal cestam in stezam in se je povzpel iz Polave do zaselka Jevšček (na slovenski strani; lahko pridemo tja tudi z Livka z avtomobilom). Tam je v noči med 25. in 26. oktobrom izvršil napad od zadaj, da bi se izognil močno utrjenemu italijanskemu položaju nad vasjo, katerega lahko vidimo še danes. Del italijanske obrambne črte so obnovili in si jo lahko ogledamo. Iz Avse se napotimo naravnost do konca asfalta ter še kakih 200 m naprej po makadamski cesti. Tabla označuje obnovljeni okop nad in pod cesto. Ogledamo si ga lahko tudi od znotraj. Nad cesto je obnovljeni del kratek, pod cesto pa gre obnovljeni okop vse do Jevščka (računajte na skoraj uro mirne hoje tja in nazaj).

Rommel se je premikal po sedanjem italijanskem ozemlju, potem ko je premagal zgoraj opisano oviro, pod vzpetino Kraguojnca in proti Mrzlemu Vrhu in Matajurju. Sam večkrat v svojih dnevnikih “Infanterie greift an” opisuje veliki napor in težavnost vzpona na Matajur.

Alternativno pot, veliko bliže Rommlovi, svetujemo samo onim, ki se z Livka lahko odpeljejo z avtom. Vozimo proti Italiji (smer Čeplešišče (Cepletischis) skozi naselja Šturmi in Polava. Ko se bližamo Polavi, si že lahko predstavljamo preseneč enje italijanskih vojakov, na umiku z Livka, ko so nenadoma zagledali pred seboj izza ovinka pešake in strojničarje württemberške enote prihajati po cesti iz zaledja, ki naj bi bila povsem varna. V Čeplešiščah (Cepletischis) gremo po cesti, ki pelje na vrh Matajurja (Monte Matajur) in parkiramo vozilo v kraju Mašera (Masseris). Od tam po stezi CAI 736, ki nas kmalu privede približno na Rommlovo stezo po Jevščku. Tudi tu obstaja varianta (markacija CAI 736A) - gre za bližnjico, ki nas vodi nekoliko vzhodneje od Rommlove poti.

Varianta za vzpon na Matajur (Monte Matajur) s kolesom ali na konju
Gremo skozi zaselek Avsa in po približno 1 km pridemo do konca asfalta. Nadaljujemo po neasfaltirani cesti, ki je še kar položna. To je italijanska vojna cesta mimo planine Sleme. Razcepi se pod Mrzlim vrhom: desna pot vodi na Idrsko planino, leva pa se najprej kratko spušča, kasneje pa se vzpenja. Cesta se konča pri izviru Tršca. Od tu do vrha Matajurja (Monte Matajur) gremo peš. Svetujemo italijansko cesto. Do vrha je 20 minut.

Varianta za vzpon na Matajur (Monte Matajur) z avtomobilom, na kolesu ali na konju
Z Livka gremo proti mejnemu prehodu skozi zaselek Šturmi. Nadaljujemo pot skozi Polavo in Čeplešišče (Cepletischis). Na križišč u zavijemo na desno proti vasem Mašera (Masseris) in Matajur (Montemaggiore) (955 m), za tem se povzpnemo do planinske koče Pelizzo (1320 m). Od tam gremo peš na vrh Matajurja (Monte Matajur).

Z Livka: v bližini Kobarida, vzdolž državne ceste Nova Gorica-Bovec, obrnemo v vasi Idrsko na desno proti Livku (5 km) in vstopimo v Italijo.

Z AVTOM

V Čeplešiščah (Cepletischis) (3,5 km) zavijemo na desno proti Matajurju (Montemaggiore) (6 km) in za tem gremo vedno naravnost do planinske koče Pelizzo. Od nje nas netežavna pešpot popelje na Matajur (Monte Matajur).

Iz Italije: kdor želi iz Italije priti z avtomobilom na prehod Solarje (Passo Solarie/Solarje), mora v Čedadu (Cividale) na državno cesto 54 v smeri Kobarid. Ko dospemo do Mosta (Ponte S. Quirino/ Muost) (4 km), zavijemo na desno po pokrajinski cesti št. 19 do Sovodnje (Savogna/Sauodnja) (8 km) in nato nadaljujemo pot do Čeplešišč (Cepletischis) (6 km), Matajurja (Montemaggiore) (6 km) in do planinske koče Pelizzo. Od tod nezahtevna steza vodi na vrh Matajurja (Monte Matjur).

Ime Matajur izhaja iz rimskih časov. To je okrajšava za “Mons major”. V italijanščini se imenuje Montemaggiore vas, ki leži najviše v

ZGODOVINA

hribih in nosi v slovenščini ime Matajur (it. Montemaggiore) kot gora. Gora Matajur (Monte Matajur) (1641 m) je prva nekoliko višja vzpetina proti severo vzhodu, vse od morja do Furlanske nižine. Slovenci iz Benečije ga imajo za simbol Beneške Slovenije. Južna sončna stran je razgibana in položnejša kot pa severna stran, ki se zelo strmo spušča v dolini Soče in Nadiže (Natisone/Nediža). Na južnem pobočju Matajurja so posejane beneške vasi. Ko je nebo jasno, se z njegovega vrha pogled razprostre čez Benečijo, na jugu do morja in na severovzhodu do Dolomitov. Na slovenski strani je neverjetno lep razgled na Julijske Alpe in na Soško dolino.
Na vrhu Matajurja poteka državna meja. Od 1. maja 2004 je tudi Slovenija član Evropske unije. Prav pri mejnem kamnu na Matajurju je tistega dne bila velika prireditev.
Na vrhu je očarljiva kapelica Kristusa Odrešenika.

1. VOJNA

Med drugo svetovno vojno je bilo na Matajurju nekaj krvavih bitk med partizani in nemško vojsko. Najbolj kruta je bila 9. novembra 1943, ko

je bataljon SS-ovcev napadel Bazoviško brigado v bližini naselja Matajur (Montemaggiore). Tistega dne je umrlo 32 partizanov. Na Matajurju in ob njegovem vznožju so bile postojanke partizanskih štafet, bunker, sedeži odborov in organizacij ter bolnišnica na Skalci.

na vrh